Nosečnost, še bolj pa rojstvo otroka, si zapomnimo za življenje. Večinoma se to zgodi dvakrat ali trikrat. Misliš si, da si se dobro pripravil, bereš, vadiš, dihaš, piješ čaj iz malinovih listov, ješ datelje, poslušaš šolo za starše... In si ustvariš porodni načrt v svoji glavi, kako bo potekalo.
Po poklicu sem babica, ampak ne delam v porodni sobi. Vedno sem se spraševala kako je roditi otroka. Rada sem prebirala knjige od Ine May Gaskin, poslušala kako naj bi porod potekal, kako si lahko pomagaš, da zmanjšaš bolečino, katere položaje lahko zavzameš, da olajšaš otroku pot skozi porodni kanal... Zmeraj mi je bilo zanimivo, kako naša telesa naredijo, negujejo novo življenje v samo devetih mesecih. Kako nastane nova oseba samo iz jajčeca in semenčeca, ki ju s prostim očesom niti ne vidimo. Poznam zgodbe od znotraj. Misel, da mogoče ne bo šlo vse tako kot si predstavljam, se mi ni nikoli porodila.
Moja prva nosečnost je bila brez posebnih težav. Na začetku sem imela slabosti, ki so trajale enajst tednov, ter na koncu sem pridobila preveč na teži. Na ultrazvoku je ginekologinja zmerila, da ima otroček večji obseg trebuha kot glavice, ampak nič kar bi me moralo skrbeti. Ocenjena teža je bila 3,5 kg. Na rok poroda je odpadel sluznični čep. Bila sem vesela, ker je to prvi znak da se porod približuje. To je bilo na soboto. Do torka se ni nič zgodilo. Otroček je bil živahen in z brcanjem malo predrl plodove ovoje, vendar nisem čutila, da bi mi odtekala voda. Četrtek. Še vedno nič. Na ultrazvoku so preverili, če je dovolj plodovnice. Bilo je je dovolj. Sobota. Še vedno ni poroda. Prosila sem, da me pogledajo. Odprta sem bila 3 cm, maternično ustje tanko, malo plodovnice je odtekalo. Brez popadkov. Sprejeli so me v porodno sobo, predrli plodove ovoje, vendar se popadki niso začeli. S hipnozo so se potem začeli redni popadki. Ampak ustje se ni več odpiralo. Dodali so mi še Synto, da bi pojačal popadke, vendar ni bilo napredka, vmes se je plodovnica obarvala zeleno. Otrok je pokakal mekonij, kar pomeni da je pod stresom.
Šele takrat me je zadelo: "Tole bo carski rez." Odpeljali so me v operacijsko sobo. Jokala in tresla sem se, nisem se znala pomiriti. Tega nisem pričakovala. Nikoli mi tudi na pamet ni padlo. Zaprla sem oči in dihala. Čutila sem vleke in premike v trebuhu. Počutila sem se kot da lebdim v morju, negibna. Čutila sem občutek olajšanja, ko so jo porodili. Ko sem odprla oči sem jo videla, glasno je jokala, glava polna črnih las. Pristavili so jo zraven mojega lica, in začela ga je sesati. Ko so jo stehtali so bili presenečeni, 4300 g.
Prve ure je bila z mano, nato so jo odpeljali za "čez noč" (in jutro, videla sem jo naslenji dan po kosilu). Tresla sem se nenadzorovano, zaradi anestezije in hormonov, koža me je srbela. Pustili so me "spati", ampak sem komaj zaprla oči. Slišala sem kako joka nadstropje višje (prepoznaven glasen jok), jaz sem pa ležala spodaj v pojstelji, brez možnosti, da bi ji pomagala. To je najbolj bolelo. Celo noč sem ležala na hrbtu, nihče ni dal navodil, da bi se morala kaj premakniti, tako sem v istem položaju ležala okrog 15 ur. Zjutraj so me spravili iz pojstelje. To je bila najhujša bolečina do sedaj, občutek kot da se bo rana odprla in organi zlezli ven. Dali so mi proti bolečinam in čez nekaj časa smo spet ponovili vstajanje, tokrat je šlo.
Tudi glede dojenja sem bila optimistična, da bo steklo. Vedno smo pravili "povpraševanje - ponudba" in bo dovolj mleka. Ampak sem tudi tu imela probleme, tako da je samo delno steklo. Še en razlog več, zaradi česar sem se sekirala. Po carskem rezu, še posebej ko si ločen od otroka in prejema adaptirano mleko, dojenje težje steče, ob velikih otrokih, ki zahtevajo tudi veliko mleka, pa še težje.
Porodno izkušnjo sem predelovala mesece. Nisem našla prave tolažbe. Ja, otrok je zdrav, ampak sem se počutila oropano, težje sem se navezala na otroka, kot da nisem uspela kot mama, da se nisem dovolj potrudila, nisem omogočila svojemu otroku najboljšega začetka v življenju, kot da bi morala nekaj drugače narediti, pa bi lahko rodila, kot da nisem rodila, saj je bil otrok "izrezan" iz mene... Nisem znala iz te "C-section krivde". Bolelo je tudi, ko sem videla, da nekateri ljudje ne rečejo, da sem rodila, ampak sem imela carski rez. Kot da sta dva načina, kako spraviti otroka ven in moj se ni "rodil". Pogrnila na pomembnem testu. Ženske rojevamo tisočletja, ampak nisem uspela pri nalogi, ki jo naša telesa izvajajo. Brez carskega reza mogoče otrok in/ali jaz ne bi preživela.
Že takrat sem se odločila, da bo naslednji otrok rojen preko VBAC (vaginalni porod po carskem rezu), brez dvoma. V drugi nosečnosti sem se v 24 tednu ustrašila nenadne krvavitve. Ugotovili so, da je pojsteljica nizko segajoča (bila je dolga). Morala sem se paziti, da se ne bi krvavitev ponovila. Nekaj časa sem bila še prestrašena, ampak sem zaupala, da bo vse vredu, tudi če bi prej rodila, bi preživel, saj je vredu rasel.
S tedni se je pojsteljica umaknila višje. Medtem sem se pripravljala na porod, kakor sem vedla in znala. Vadila sem yogo, izvajala položaje, da bi se otroček postavil v ustrezen položaj, poslušala sem hipnozo, ki mi je zelo pomagala, da se umirim. Čisto sem si predstavljala kako bo poroditi otročka. Okrog 35 tedna je bil na ultrazvoku ocenjen, da je velik; mogoče celo večji kot moja prva. Nisem ravno verjela, kako lahko pridobi skoraj kilogram v dveh tednih? Izvidi krvnega sladkorja so bili vedno vredu. Začela sem še bolj paziti na prehrano in moja teža se je celo zmanjšala in ostala ista do konca. Zato sem bila prepričana, da ne bi smel biti kaj veliko večji kot 4 kg.
V 37 tednu sem imela občutek, da se telo pripravlja na porod. V 38 tednu se je odluščil sluznični čep in začeli so se neredni "pripravljalni" popadki, predvsem zvečer. Zato sem vsak večer pričakovala, da bomo ponoči imeli akcijo. Noben babiški trik mi ni pomagal. Njegove brce so postajale močnejše iz tedna v teden. Občutek sem imela, kot da hoče priti ven skozi trebuh. Začela sem dvomiti, "mogoče je pa res velik".
V 39. tednu smo bili dogovorjeni za indukcijo. Bila sem mirna in zaupala ekipi. Otrok bo rojen danes, na takšen ali drugačen način. Po nekaj urah se je ustje odprlo do 5 cm, vendar se glava ni spuščala v porodni kanal. Moja želja po VBAC se je spremenila v drugi carski rez. Tokrat sem bila mirna. Vedela sem, da sem probala vse kar sem lahko. Na nekatere stvari nimamo vpliva. Vse je potekalo hitreje kot prvič, nisem čutila nobenih vlekov, samo veliko olajšanje ko se je porodil preko trebušne stene. In sem ga videla, takega kot sem ga sanjala, nekaj tednov nazaj. Položili so mi ga na trebuh ko so čakali, da popkovnica neha utripati. To mi je bilo všeč, saj prvič ni bilo tako. Nato so ga prinesli do mojega lica za par trenutkov. Ko so ga stehtali smo bili vsi presenečeni... 4900g... Samo zmajala sem z glavo, "kako?". Rodil se je dva tedna prej kot moja prva, pa je bil težji za 600g. Imam res gostoljubno maternico.
Tokrat je bil z mano ves čas, razen prvo noč, ko sem potrebovala čas, da sebe spravim na noge. Prvo vstajanje je bilo nekje 6 ur od carskega reza. Vsi so bili presenečeni nad njegovo težo, ampak meni je deloval majhen. Manjši kot moja prva. Ni deloval debelo, ampak močno grajeno... in je zelo močen. Čeprav vem, da sem naredila vse kar sem vedela in znala, sem se še vseeno spraševala kako lahko nekatere ženske rodijo še večje otroke, in jaz ne?
To sta moji porodni zgodbi, podobni, vendar različni. Vem, da večina žensk doživi carski rez brez večjih težav, ampak nekatere gremo skozi občutke krivde in neuspeha. Ampak vsi delamo po najboljših močeh za naše otroke. Ni važno kako so nam naši otroci izročeni, so naši in iz nas naredijo matere. Nismo izbrale "lažje poti ven", kot nekateri verjamejo.
Mogoče moramo gledati na porod kot je, in kot je vedno bil, nepredvidljiv dogodek. Mogoče smo narisali prelepo sliko "naravnih" porodov. Tudi če so naravni, kdo je rekel, da narava ni včasih kruta. Potrebujemo babice in porodničarje v sodelovanju. Mogoče se ob pripravi na porod osredotočamo samo na to kako bi moralo potekati, ne govorimo pa o težavah in ukrepih, ki se lahko pojavijo. Enako delamo z dojenjem. Ko imaš težave pri dojenju, nimaš nikogar v zdravstvenem sistemu, ki bi ti res pomagal, bolj si prepuščen sam sebi.
Porod je začetek nove zgodbe. Dragoceno majhno bitjece nam je bilo zaupano v skrb, in prehitro odrastejo pred našimi očmi. Ne glede na to kako so prišli na svet. Občuti svoja čustva, daj si čas, predelaj, govori in crkljaj svojega dojenčka.
